Pod mavrico (rubaijat) - Iz Mavrice Stkana
zbudim se.
na verigi
vlečejo me.
kdo,kam?
{(vrekisamopomilovanja)(inljubezni)}
mora, prosim bodi mora
ni.
...?
prosim bodi mora.
se mi cvetlice nasmihajo?
(v ustih neznan okus)
(v glavi jedrski poskus)
prosim bodi mora.
zbudim se. (ponovno)
na verigi
vlečejo me.
padel sem skozi usta pekla.
in še kar drsim dolindolindolindolindolin
lepezlatemaleletečeprikazni
vlečejo me.
verjamejo vame.
torej, ni še konec.
(minus:nula)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
5 komentarjev:
Tole pesem pa bom morala prebrati še večkrat, da se bom ujela vanjo.
Trikrat je premalo :) Skačem iz moje v tvojo in zopet nazaj.
Zanimi utrip.
Ne, ne... se še vrnem... moram se potopiti še večkrat :)
Zlate male prikazni? Najbrž črke... zlate črke???
Torej ni še konec...
Posredujem kar Neikkine misli (nisem tega vedela, čeprav je zame zalata barva vedno pomenila življenje in sonce, stvarjenje... brez tega da bi kje prebrala)
barva zlata je večnost, ljubezen, najmočnejša SVETA barva
Torej ni še konec? :))
Zanimivo... najprej sem to pesem ujela, kot zelo temačno... Sedaj jo doživljam drugače. Pravzaprav je svetla.
"lepezlatemaleletečeprikazni" = vile:)
ampak zanimivo, meni pa zlata...nek plastik fantastik ali nepotrebne stvari ali kič ali...
ne maram je:)
in zame nikakor ni sveta barva:)
O.k. na tem blogu ne bova uporabljala zalte barve. Sicer pa sem že začela pisati v nekih mareličnih tonih. Vsaj zdi se mi tako :)
Vile? Ja, te so res nevarne... zelo nevarne :))
Objavite komentar