iz ustnic krvavih,
ti solze obrišem.
ne! nimam vprašanj,
le proseče te gledam.
ker želim si preveč…
le to se zavedam,
iz mokrih poljubov,
ti mavrico rišem.
ko grizeš in trgaš...
zaplavam še višje.
in ni mi več mar,
če med ognji sva pekla,
ker vem da ljubezen,
se v žile bo stekla:
s kriki vzdihljajev
ubijva zatišje.
naj nož tvoj,
globine srca mi ne rani.
plaho obstanem...
a ostrina izginja.
popelji me tja,
kjer ves svet se razgrinja...
ker moje telo
se ga več ne ubrani.
ne branim se več.
naj pustim se oteti?
odgovor neslišen…
le pesem odmeva.
dve duši kot eno...
a v sebi zdaj veva,
da v naju neskončna,
je želja leteti..
Ni komentarjev:
Objavite komentar